Prvi izpad brez golov na 18 evropskih tekmah bi lahko takoj padel v oči, nogometni dresi za otroke ko gre za Manchester City, ki ga je Inter na stadionu Etihad vodil brez golov. Kljub temu bo Pep Guardiola vedel, da so njegove večje skrbi manj to, kar se je zgodilo v zadnji tretjini, kot to, kar bi se lahko zgodilo na drugi strani.
Bili so prebliski nadzora in grožnje Cityja, čeprav so bili daleč od svojih najboljših. Jack Grealish je bil videti netipično živahen, občasno celo vrnitev v dneve, ko je ukradel srca nogometnega sveta v dresu Aston Ville. Erling Haaland je zavohal, Phil Foden je imel najboljšo otvoritev večera in do konca je bila celo tako impresivna obramba, kot je Interjeva, raztegnjena do prelomne točke. Če bi Ilkay Gunodgan svoje zadnje udarce z glavo ob smrti zadel kjer koli drugje, bi se Cityjev popoln začetek sezone nadaljeval.
Vendar pa bi imel občutek lažnega zlata. Zagotovo bo treba ekipo, ki je začela na Etihadu, zamenjati, ko bo v nedeljo v mesto prišel Arsenal, pa ne samo zaradi poškodbe Kevina De Bruyneja pozno v prvem polčasu. Ravnovesje je vse porušeno. Z žogo je moral City poslati toliko teles tako visoko na igrišče, da je bilo občasno videti kot črta šestih tik pred Haalandom. Neizogibno je to vabilo na odprtje za Inter, kar je bilo dovolj, da so imeli Guardiolovi možje res srečo, da so ta večer končali s čistim golom.
To morda sploh ne bi bilo pomembno, če enakih slabosti, ki jih je Inter tako učinkovito izkoriščal, prej ne bi odkrili West Ham, Brentford in celo Ipswich Town. Tudi v precej ugodnem razporedu za začetek ligaške sezone so bile ranljivosti nasprotnika očitne za tiste, ki pozorno spremljajo City. Simone Inzaghi je bil zagotovo eden izmed njih. Njegova nenavadna odločitev, da je igral brez Lautara Martineza iz igre, je bila upravičena, tako pri Mehdiju Taremiju kot pri Marcusu Thuramu je imel napadalca, ki sta lahko služila kot izhodna žoga in nato odigrala podajo, da bi se nasprotniki premikali.
Desnica Cityja je bila za Inter že na začetku posebno veselje. Rico Lewis se uči morda ene najbolj zapletenih vlog v sodobnem nogometu; takšna kot sta Oleksandr Zinchenko in Trent Alexander-Arnold, komaj mine teden, da ne bi prevzeli krivde, ko nasprotnik preluknja cono, iz katere so se obrnili. Inter je nameraval storiti enako.
Kako Taremi ni dosegel vsaj ene asistence, ve le Matteo Darmian, nekdanji igralec Manchester Uniteda, dresi Manchester City ki se je odločil, da nikomur ne pomaga, ko je dosegel Edersonov gol. Če k temu dodamo Thuramov poklon starejšemu bratu njegovega šefa Pippu – človeku, za katerega so rekli, da je bil rojen v ofsajdu – in imeli ste potraten prikaz italijanskih prvakov. Pozna uvedba Henrikha Mkhitaryana in predvsem Martineza je dodatno popestrila napad Interja, slednji bi morda res preizkusil Edersona v 84. minuti, če bi bila žoga do njega bolj resnična. Le boljša izvedba jih je ločila od vsaj enega zadetka na Etihadu.
Seveda obstajajo dokaj enostavni popravki, vsaj za zdaj. Gundoganova uvedba De Bruyna v intervalu je prinesla malo več ravnovesja na tej strani, ne le v duhu dobrih strelov, temveč je zagotovila malo več mišic pred zadnjimi štirimi, ko je imel Inter posest v zadnji tretjini.
Druga rešitev je še bolj enostavna. Dodajte Kylea Walkerja tej hrbtni liniji, Rodriju zagotovite podporo enega od centralnih branilcev, delo je dobro. Walker, 34, je že več kot pol desetletja tako učinkovit pri zatiranju prelomov nasprotnikov kot kateri koli igralec na svetu. Če bi bil Manuel Akanji lahko pogosto drugi pri žogah na desnem branilcu, bi jih Walker zagotovo požrl. Dolgoročno bo moral City ugotoviti, kdo bo dodatni branilec, ki ga potrebujejo. Pred tem se zdi vključitev Walkerja, da bi zadušil Gabriela Martinellija in Bukaya Sako, premeteno opravilo.
